Erich Fromm je o tem napisal knjigo z istim naslovom: Biti ali imeti. Sama se nagibam k »imeti« oziroma k razlagi, da je brez »imeti« težko »biti«. Človek potrebuje določeno mero varnosti, da lahko sploh začne svobodno raziskovati, kdo je. Vendar tu ne govorim o materializmu v smislu: »Vrednost človeka je v tem, kar ima.« Govorim o čistih osnovah, ko je človek v stalni negotovosti:
ali bo imel streho nad glavo,
ali bo lahko plačal račune,
ali bo preživel mesec,
ali je odvisen od drugih.
Takrat je težko biti sproščen, ustvarjalen, igriv in raziskovalen. Velik del energije gre v preživetje.
Žal nisem nekdo, ki bi stvari idealiziral z besedami: »Samo sledi sebi.« Življenje zahteva tudi odgovornost.
Včasih si človek pač mora reči: več bom delal, manj bom potoval, gradil bom kariero, varčeval bom, ja ta trenutek se bom omejil, da si bom kasneje lahko ustvaril več svobode. To ni odpoved življenju. To je investicija v prihodnjo svobodo.
Danes veliko govorimo in poudarjamo: »Bodi to, kar si.« Premalo pa: »Postani dovolj močan, da boš lahko varno raziskoval kdo si.«
Če nimamo temeljev, težko iščemo sebe.
Sedanje generacije ne vidim kot »razvajene« ali »nehvaležne«. Vidim, da ima veliko možnosti in časa za razvoj razmišljanja, analiziranja, primerjanja in pričakovanj. Manj pa je potrpežljivosti, vztrajnosti, sprejemanja nepopolnosti in sposobnosti prenašanja nelagodja.
Je pa tudi generacije, ki je pod vplivom medijev in vplivnežev bombardirane s perfekcionizmom. Popoln dopust, popolna žena, popolni otroci … in še mnogo drugega. Ko teh standardov ne dosegajo, se v njih pojavi hudiček, ki pravi: »Nisem dovolj dobra« ali »Nisem dovolj dober.«
Tako se lahko že v najstništvu začnejo pojavljati tesnoba, anksioznost in druge duševne stiske. Če se težave ne obravnavajo, se lahko razvijejo tudi v resnejše motnje. Tu pa smo že na tankem ledu in pot nazaj je težka, včasih tudi zelo dolga ali pa je sploh ni.
Zato je bil moj osebni moto vedno:
Najprej ustvariti varnost, nato živeti po načelih »biti«.
Varnost ni nasprotje svobode. Je temelj, iz katerega svoboda zraste.
Ko imamo dovolj opore pod nogami, si lahko dovolimo stopiti bližje sebi.
Ne pišem pa o tem, da bi moral vsakdo izbrati to pot. Zame se je ta pot izkazala kot dobra.
Morda od tod izvira tudi moje prepričanje, da moramo v življenju skozi različne faze: najprej graditi sebe – svojo izobrazbo, poklic in samostojnost. Potem vložiti v družino in potomstvo. Nato vložiti v družbo, v dobrodelnost, v to, da smo dobri ljudje in da poskušamo izboljšati družbo.
Če gremo skozi te faze, smo morda že na dobri poti, da postanemo tudi »biti« – da začutimo svojo notranjost, svojo dušo in tisto, kar v resnici smo.