Bil je lep pozno pomladni večer. Bila sem v Ljubljani, kjer sem se udeleževala redne mesečne delavnice gestalt pristopa. Ob takšnih vikendih sem običajno prespala v najeti garsonjeri v Štepanjskem naselju. Tisti večer sem si, kot običajno, ogledala film in se nato odpravila spat. Izbrala sem grozljivko Drakula. Takšne filme sem si že večkrat ogledala in nikoli se mi niso zdeli zares grozni. Niti pomislila nisem, da bi lahko name kakor koli vplivali. Po filmu sem se ulegla in skušala zaspati.
Toda kakor koli sem se namestila, sem težko vdihnila. Nikakor mi ni uspelo priti do tistega sproščujočega, globokega vdiha, ko zrak napolni pljuča skoraj do zadnjega kotička.
Poskusila sem znova. In še enkrat. Pa ni šlo.
Potem se je težkemu dihanju pridružilo še razbijanje srca. Utrip je postajal vse hitrejši, jaz pa sem imela občutek, da mi zmanjkuje zraka. Vstala sem, odprla okno in skušala globoko vdihniti.
Končno mi je uspelo. Napolnila sem pljuča z zrakom. Toda zgodba se je kmalu ponovila. Spet sem hlastala za zrakom in se spraševala, kaj se dogaja z menoj. Takrat sem se spomnila, da sem podobne težave doživljala že v najstniških letih. Mama mi je takrat dala, kot se mi je zdelo, precej nenavaden nasvet: »Ne misli na nič.« »Kako naj ne mislim na nič?« sem ji odgovorila.
»Misli na bel zid. Na zidu ni ničesar.« In res ta preprosta vaja mi je takrat pomagala.
Oprijela sem se je tudi tokrat. Pomagala je, vendar sem se ponoči še večkrat zbujala s pospešenim utripom srca in občutkom, da težko vdihnem. Prišlo je jutro. Bila sem živa. Ampak precej utrujena.
Takrat še nisem vedela, da je lahko telo ob anksioznosti tako prepričljivo, da človek resnično verjame, da se z njim dogaja nekaj nevarnega. Anksioznost namreč ni samo »biti zaskrbljen«. Lahko se izrazi zelo telesno s pospešenim bitjem srca, občutkom pomanjkanja zraka, napetostjo, nemirom, težavami s spanjem in številnimi drugimi telesnimi občutki.
To sem morala spoznati na lastni koži.
Po najstniških letih se mi je to zgodilo prvič. In žal ni ostalo pri enem samem dogodku.
Napadi so se nadaljevali skozi poletje. Spremljali so jih visok utrip srca, nespečnost in pogosto nočno odvajanje vode.
O svojih težavah sem povedala tudi svoji učni terapevtki. Rekla mi je: »To je anksioznost. In vem, da mi ne boš verjela, zato opravi vse zdravstvene preglede.« In sem jih.
Pridno sem opravljala preglede, iskala odgovore in preverjala, ali se za vsem skupaj skriva kakšen telesni vzrok. Rezultati so bili v redu oziroma v mejah normale. Danes se mi zdi to pomemben del zgodbe.
Ko se pojavijo močni in nenavadni telesni simptomi, ni dobro vsega avtomatično pripisati anksioznosti. Telesne vzroke je smiselno preveriti. Šele ko so ti ustrezno izključeni, lahko začnemo drugače razumeti povezavo med telesom, mislimi, čustvi in našim odzivom na stres.
Hkrati sva na učnih terapijah s terapevtko začeli delati tudi na moji anksioznosti.
Jeseni sem imela v načrtu dopust daleč od doma in predvsem daleč od dobre evropske zdravstvene oskrbe.
In takrat se je pojavila nova skrb:
Kaj pa, če se mi to ponovi tam?
Po tolikih napadih sem namreč že lahko začela predvidevati, kdaj bodo prišli. Niso se pojavljali naključno.
Pogosto so se začeli takrat, ko me je skrbelo, kako bo, kaj se bo zgodilo, ali bom zmogla in predvsem:
Kaj, če se mi spet zgodi tisto, česar se najbolj bojim?
In tukaj se je zgodilo nekaj zanimivega.
Sprva me je bilo strah telesnih občutkov. Strah me je bilo razbijanja srca. Strah me je bilo občutka, da ne morem dobro vdihniti. Strah me je bilo, da se bo napad ponovil.
Potem pa se je strah začel širiti.
Začela sem se bati situacij, v katerih bi se napad lahko pojavil. Začela sem razmišljati, kako daleč sem od doma, kdo mi lahko pomaga, kaj bom naredila, če se bo zgodilo ponoči ...
In počasi sem začela razumeti nekaj pomembnega.
Ni me bilo več strah samo samega napada. Strah me je bilo strahu.
Takrat še nisem poznala vseh mehanizmov, ki lahko vzdržujejo anksioznost. Danes jih razumem precej bolje. Eden od njih je prav začarani krog, v katerem telesni občutek sproži misel, misel poveča strah, strah okrepi telesni odziv, ta pa človeka še bolj prepriča, da je nekaj narobe.
In krog se nadaljuje.
Moja izkušnja z anksioznostjo se seveda ni končala tistega poletja. Pravzaprav se je takrat šele začelo moje pravo spoznavanje anksioznosti – ne samo kot nečesa, kar se mi dogaja, ampak kot odziva, ki ga je mogoče razumeti, opazovati in postopoma tudi drugače obvladovati.
In prav zato danes o tem rada govorim. Ker vem, kako zelo resnični so lahko telesni občutki.
Vem, kako prepričljiv je lahko strah. Vem tudi, kako pomembno je, da človek v nekem trenutku razume, kaj se z njim pravzaprav dogaja.
Če se prepoznate v tej zgodbi, ste morda tudi sami že kdaj pomislili: Kaj pa, če je z menoj nekaj resno narobe? Kaj pa, če se bo ponovilo? Kaj pa, če tega ne bom zmogel/a?
Prav o teh vprašanjih, o anksioznosti, telesnih odzivih in načinih, kako jo lahko bolje razumemo, bom pisala tudi v svojih naslednjih zapisih.
Ker včasih prvi korak ni v tem, da strah čim prej odženemo, ampak da ga začnemo razumeti.